NEVER SAY NEVER
44.del

''Hanna! where is Patrick?'' sem rekla še enkrat, bolj glasno
''he.. he.. he killed himself''
''what?!'' bila sem popolnoma šokirana. on, prav on se je ubil. on, ki je vedno bil nasmejana in pozitivna oseba, on za katerega sem mislila, da ga skoraj nič ne more spraviti na tla.
''he tought you're gonna die.. so he said he's gonna wait for you in heaven'' takrat sem začela jokati. nisem ga ljubila, vendar sem ga imela rada kot prijatelja.
''when did that happend?''
''2 months ago''
obrnila sem se na stran in jokala. samo jokala sem, rekla pa nisem več nič. ubil se je zaradi mene, jaz pa sem zdaj živa in skoraj popolnoma zdrava.

minilo je nekaj dni in lahko sem zapustila bolnišnico. počutila sem se, kot, da bi se ponovno rodila. imela sem občutek, da se je vse spremenilo in da nimam pojma kaj se dogaja z svetom.
ko sve z Hanno sedele v mojem stanovanju, sem jo morala vprašati
''did my parents came and visit me?'' navadila sem se govoriti v angleščini, zato sve se tudi z Hanno ves čas pogovarjale v angleščini. Hanna je spet pogledala vstran in rekla
''yes, just once''
''did they say something?''
''your mom said that she's sorry for you''
''nothing else?''
''no. i'm sorry''
nevem zakaj, toda to me je prizadelo. več mesecev sem bila v komi, pa so me starši obiskali le enkrat. takrat sem se zavedala, da več nimam oravih staršev in se nekako odločila, da jih bom pozabila. začela se bom pretvarjati, da jih ne poznam. drugo mi ni preostalo...