NEVER SAY NEVER
63.del

''Hanna, where is my baby?'' sem začela panično spraševati, ona pa je še vedno jokala
''Hanna!'' sem se zadrla na njo in tudi jaz sem začela jokati. postajalo mi je jasno. ni ga.
''it's dead'' je Hanna končno spravila iz sebe. bledo sem jo pogledala in začela še bolj panično jokati. nisem mogla verjti. kaj se je zgodilo? zakaj prav meni? kje je Justin, zdaj ko ga najbolj potrebujem?
Hanna me je odpeljala domov, vse kar sem počela je bilo strmenje. samo gledala sem, govorila pa nisem nič. nisem mogla verjeti.
naslednji dan je prišel Justin. takoj je pritekel k meni in me objel
''Hanna called me and told me everything'' objel me je in pričakoval, da bom nekaj rekla. vendar nisem. samo sedela sem in strmela naprej.
 več dni nisem jedla, sploh nisem govorila. samo razmišljala sem.

Justin je prisel do mene
"Mia, its hard for me too. but I think you should move on" najprej nisem hotela recti nic, nato pa sem vseeno odgovorila
"I lost the baby"
"We lost the baby. but you can't be sad forever. you're not even eating and I'm scared for you"
"I'm fine."
"You're not fine! I'm sad too but.."
"you didn't even want this baby! so why would you be sad."
zgrozeno me je pogledal in odsel. odsel je domov. v tistem trenutku sem spet padla v jok. po eni strani je imel prav, ne bom mogla vedno biti slabe volje, morala se bom pobrati in iti naprej, toda zdaj se ni bil cas zato.
ponoci sem sanjala o Justinu, sanjala sem kako sva vesela skupaj. kako pocneva norosti in se zabavava, kot sva se prej. oba sva vesela in ne premisljujeva na slabe stvari. ziviva za sedanjost. in ko sem se zjutraj zbudila, sem se zavedala kaj pocnem, Justina odrivam od sebe, ceprav ga zdaj najbolj potrebujem...